Upanje

U meni se je prebudilo eno novo upanje. Mogoče pa le ni use tko zgubljeno kot se zdi. Odločla sem se, da se v petek podam po informativcih. Itaq morm it s svojmu lubijem, tko da bom mim grede skočila še na to kar mam u mislih. Nism pa glih zadovolna da bom mogla u petk na pjačko skupej z mojmu, k se dobi z eno kolegico (k sta učas tud neki mela). Ma to bom že prežvela, sam mislel na to mi je bedna. Priznam! Sem grozn lubosumna. Ok, ok, ok,... Bom pozabla na to. Zdej v tem mescu je najbolj pomemben moj študij in od tega moje celotno življenje. Počas je že čas, da ugotovim kaj je zame. Včasih občodujem kakšne poklice ampak vem, da sama za kaj tazga nism sposobna. Bom mogla še kr neki let prežvet za knigam, da bom ratal uspešna v smeri, ki si jo bom izbrala. Najraj od vsega pa bi si uzela en mesec čistih počitnic o razmišljanju o smislu življenja in usega kar je pogojeno s tem. Če ne druzga naj omenm vsaj moje hujšanje. Tok si učasih zastavm, da bom pridno jedla kar pač mi piše v dieti. In kaj jz nardim-grem u štarcuno in kupm eno velko čokolado in zmeram rečem, da ta je pa zadnja. Ne morm pomagat. Pač nisem več odvisna od grizenja nohtov sem pa ratala od čokolade. Ma cuker zmeram pomaga pr težavah. Vsaj pr men.